Pripravila: Marjana Plukavec
 
NAPOTKI ZA IZDELAVO RAZISKOVALNE NALOGE
   
 

1. Raziskovalna naloga in priprava naloge

Napisati raziskovalno nalogo pomeni naučiti se misliti, zbrati lastne misli in določene podatke, kar pomeni naučiti se metodičnega dela. Zato je tudi sama tema raziskovalne naloge manj pomembna kot izkušnja, ki si jo z izdelavo raziskovalne naloge pridobimo.

Za raziskovalno delo je značilno, da obravnava prepoznaven in točno določen problem. V raziskovalni nalogi obravnavamo "stvari", ki še niso bile raziskane, če pa so že bile jih obravnavamo z drugega stališča. Raziskovalno delo mora biti uporabno tudi za druge, pripomore pa naj k razjasnitvi ali razrešitvi že prej znanega problema. V raziskovalni nalogi morajo biti podatki, ki jih lahko tudi preverimo, oz. hipoteze, ki jih lahko potrdimo ali zavrnemo.

Odločitev za raziskovalno nalogo pomeni, da bomo:

- raziskali jasno določen problem

- poiskali in zbrali potrebno literaturo

- to literaturo razvrstili in problem s pomočjo le-te preverili

- nalogo zapisali tako, da bo vsakomur, ki jo bo prebral jasno, kaj smo hoteli povedati,

da bo to s pomočjo dane literature lahko tudi preveril ali uporabil za nadaljnje raziskave.

1. 1. Izbor teme

Izbor problema oziroma vsebine raziskovalne naloge je ključnega pomena, kajti slabo izbran problem ne pripelje do končnega cilja-uspešne raziskovalne naloge, prav tako pa lahko raziskovalno delo zamre že med samim postopkom.

Pri izbiri teme se držimo določenih pravil:

- poskušamo se izogniti temam, ki jih je že vnaprej določil mentor

- pri izboru teme upoštevamo želje in znanje učencev

- tema naj ne bo preobširna, problem naj bo točno opredeljen

(npr. tema geologija je vsekakor preobširna, petrologija kot ena izmed vej geologije je že

bliže našemu problemu. Z naslovom Sedimentne kamnine v Sloveniji bi verjetno zapisali

dokaj površno delo, dobro raziskovalno nalogo pa bi napisali, če bi opredelili problem kot

Apnenec in dolomit na Šmarni gori.

- tema naj bo takšna, da bo mladi raziskovalec lahko imel dostop do vse potrebne

literature za izdelavo naloge

- tema naj bo smiselna, aktualna ter prilagojena znanju in sposobnostim učencev

- izbor teme naj bo omejen na domači kraj oz. bližnjo okolico, saj raziskovanje

problemov v oddaljenih krajih in drugih državah ni smiselno in izvedljivo.

Učenec naj poskuša samostojno opredeliti problem, reševanje le-tega pa temelji na dobrem osnovnem znanju posameznega področja. Večinoma te zahteve učenec sam ne more izpolniti, zato potrebuje pomoč šolskega ali zunanjega mentorja, strokovnjaka za posamezno področje.

Problem lahko učenci opredelijo kot vprašanje ali trditev, kar jih spodbuja k opredelitvi bistva problema in njegovi analizi. Analizo problema opravijo učenci in mentorji skupaj, temu pa sledi razdelitev posameznih nalog med mlade raziskovalce, ki delajo določeno raziskovalno nalogo.

1. 2. Vrste raziskav

Raziskave ločimo glede na temo, ki smo jo izbrali

a. teoretične, kjer obravnavamo abstrakten problem, s katerim se je verjetno ukvarjal

že kdo pred nami.

b. eksperimentalne, kjer z znanstvenim postopkom raziskujemo nek problem ali dokazujemo

določene hipoteze.

in način dela

a. laboratorijske, izvajamo jih v laboratorijih, bodisi na šolah ali drugih raziskovalnih

ustanovah. Omejene so na naravoslovna področja.

Pred pričetkom dela v laboratoriju moramo zagotoviti vso potrebno opremo za

izvedbo eksperimentalnega dela raziskovalne naloge, učenci pa se z njo najprej

seznanijo.

b. terenske, izvajajo se na terenu. Vključujejo tako naravoslovne kot družboslovne

teme. Med terenske raziskave sodijo vzorčenje ter zbiranje virov in literature.

Terensko delo mora biti načrtovano, pred odhodom na teren naj bo pripravljena vsa

potrebna oprema za izvedbo vzorčenja. Učence opozorimo na pravilno shranjevanje

vzorcev, vsak vzorec mora biti označen in popisan ter vnesen na karto. Obvezen je

terenski dnevnik.

Pri iskanju virov mladi raziskovalci zbirajo podatke in vire po knjižnicah, muzejih

in arhivih.

Kako začeti?

Najprej naredimo delovni načrt. Na ta način bomo jasno vedeli, kaj želimo raziskovati in kako bomo to počeli. Ko imamo delovni načrt, lahko z njim seznanimo mentorja in ga skupaj dopolnimo ali, če je to potrebno, spremenimo. V delovnem načrtu morajo biti podani delovni naslov naloge, kazalo in uvod.

Lotimo se naslova (delovni naslov) raziskovalne naloge, nato pisanja okvirnega kazala in uvoda. Čeprav delamo vse to ponavadi ob koncu, ko je raziskovalna naloga že končana, je način, da začnemo pri koncu, zelo uporaben. Kot delovna hipoteza nam lahko služi že napisano kazalo, saj smo z zapisom le-tega naš problem omejili. Seveda to ne pomeni, da je

naše kazalo že dokončno, z zapisom raziskovalne naloge se bo njegova vsebina deloma spremenila. Delovni naslov pa se pogosto pojavi v raziskovalni nalogi kot podnaslov.

Primer kazala v delovnem načrtu:

1. opredelitev problema

2. dosedanje raziskave

3. lastna hipoteza

4. material, ki ga potrebujemo

5. analiza le-tega

6. potrditev hipoteze

7. načrt dela, ki ga je treba še opraviti

Z uvodom v delovnem načrtu pojasnimo kazalo, hkrati pa ugotovimo, katere korake moramo še opraviti in kje so pomanjkljivosti. Ko smo sposobni napisati ta uvod, nam je tudi jasno, kaj in kako želimo raziskovati in kako naj začnemo z raziskovalnim delom.

1. 3. Zbiranje literature

Po izboru teme in opredelitvi problema sledi zbiranje literature, potrebne za razlago in rešitev problema. Najosnovnejša literatura so učbeniki, enciklopedije, leksikoni in slovarji. Po splošnem pregledu te literature sledi še zbiranje dosedanjih raziskav v strokovni literaturi in periodičnih publikacijah (revije, časopisi).

Iskanje literature se prične v šolski knjižnici in nadaljuje v mestnih ali univerzitetnih knjižnicah ter knjižnicah inštitutov. Zbiranje in iskanje literature je sedaj močno poenostavljeno preko računalniškega sistema Cobbis-Opac, saj lahko v matični knjižnici najdemo in tudi naročimo ali si izposodimo vso potrebno literaturo.

Učenci naj izberejo le najnovejšo literaturo, če pa podatkov, ki jih potrebujejo, v njej ni, lahko sežejo tudi po starejši.

Ko najdemo želeno literaturo, v njej s pomočjo kazala ali indeksov pojmov najdemo potrebne podatke. Tudi v seznamu literature na koncu knjige ali članka lahko dobimo pomembne informacije novih virov podatkov.

Večina strokovnih člankov je pisana v tuji literaturi, zato je pomembno tudi znanje tujih jezikov. Branje strokovne literature mora biti natančno, da ne prezremo pomembnih podatkov.

1. 4. Pisanje zapiskov in beležk

Pri zbiranju podatkov iz literature je pomembno pisanje beležk, kjer si izpišemo zanimive podatke, pri čemer ne smemo pozabiti na navedbo vira, da bomo kasneje to knjigo ali članek še našli. Podatke iz literature prepisujemo natančno, če je potrebno, pa delamo tudi zapiske iz določenih poglavij, v katerih strnemo spoznanja v določeno celoto.